Chapter Text
Ljubljana, 1818
France Prešeren zmedeno tava po temnih ozkih ulicah stare Ljubljane, omamljen od pijače in adrenalina nedavnega pretepa, zaradi katerega so ga nagnali iz gostilne. Naenkrat ga preseneti pločnik in pade po tleh, pri čemer za malo zgreši rob stavbe. Ko se pobere misli, da je v nebesih. Pred njim se prikaže angel v obliki treh kozarčkov. Na novo razpoložen vstopi v bar in se v trenutku sesede na stol naravnost pred šankom. Točaj pristopi do njega, mu pomežikne in pravi:
„Dobrodošel, muci, v Sedmem krogu pekla, kaj ti lahko postrežem?“
Prešeren zmedeno razmišlja: Muci? Kam sem prišel?
Njegovo zmedenost z drugega konca šanka opazi privlačen ter visok mladenič približno njegovih let in se mu približa.
„Vas pa še nisem videl na teh koncih,“ reče: „Ali veste kje ste, medo?“
France mežika, kot da njegovi možgani ne zmorejo prepoznati besed, ki so zapustile tujčeve ustnice, kar ta opazi in se mu prijazno nasmehne.
„Jaz sem Matija Čop in mislim, da to ni pravi kraj zate. Te odpeljem kam drugam? Morda domov?”
Dom. To besedo Prešeren prepozna.
„Ne želim domov, tam sta Šimen in Mina”
Sedaj je za zmedeno mežikanje na vrsti Matija.
„Veš, že celo življenje mi govorita, da moram postati duhovnik, ampak to ni zame. Želim si študirati pravo, moja resnična ljubezen pa je poezija.“
Zdi se, da tega Matija ni pričakoval. Francetu spodbudno pokima, naj nadaljuje.
„Samotno romam kot oblak
Tam preko hribov in dolin
Oko zagleda zlati trak
Narcis rumenih iz višin
Ob jezeru okrog dreves
Drhtijo v sapicah svoj ples-“
Matija ga prekine:„Kot svetle zvezde ki žare
Na Rimski cesti vrh neba
Narcise v dalji se gube
Ob vsem zalivu jezera
Na tisoče jih tam kipi
Ko veter v plesu jih vrti“
Prešeren ga osuplo gleda in zopet začuti omamljenost, le da tokrat ni krivo le vino, ki se pretaka po njegovi krvi, ampak tudi očitna kemija med njima. Matijo zgrabi za ovratnik suknjiča in približa njegov obraz svojemu, tako da čuti vsak njegov vzdih.
„Odpelji me domov,” mu zašepeta skoraj da neslišno.
Matija ne izgublja časa z besedami, le vrže par kovancev na pult, zgrabi Prešernovo dlan ter ga povleče skozi vrata v svežo junijsko noč.
━༻❁༺━
Ko Prešeren sedem ur kasneje odpre oči je njegova prva misel: „Kje sem?“
Usede se in se ozre okoli majhne sobe. Naenkrat se mu vrnejo megleni spomini na prejšnjo noč. Mitja? Miha?
Kmalu nekdo začne trkati na lesena vrata.
„Da?” zakliče France.
„Lahko vstopim?” vpraša Matjaž? Marjan?
France pokima, nato pa se spomni, da je moški na drugi strani vrat in ga ne vidi, zato se zasmeje samemu sebi ter na glas zakliče: „Da!”
Mladenič vstopi in, bum, Prešeren se takoj spomni njegovega imena - Matija. Matija Čop.
„Dobro jutro, zaspanček,” mu reče z nasmehom na obrazu in Prešeren si želi, da bi lahko ta trenutek zamrznil in ga obdržal za vedno. Kaj je narobe z mano, si misli, tega moškega sploh ne poznam.
Namesto, da reče nekaj neumnega – kot to, da je nasmešek na obrazu moškega pri vratih najlepša stvar, kar jo je Prešeren videl v svojem življenju – vpraša Matijo po uri.
„Poldne je že,” se nasmeji Matija: „predvideval sem, da si ne želiš celega dne prespati v postelji neznanca pa sem se te odločil kar zbuditi.“
Francetu se ustnice nezavedno zavihajo v nasmeh. “Hvala, ampak bom odkrit, nimam nikjer drugje, kjer bi moral biti.“
„Potem pa lahko spijeva še kakšen čajček. Si za?”
Zate bi popil tudi celo Savo čaja, si misli France: „Čaj bi bil prijeten, da,” reče namesto tega.
„Odlično, pridi, voda najverjetneje že vre,” reče Matija in izgine v kuhinjo.
France je zmeden. Zakaj čuti, da je med njima nekakšna povezava? Zakaj, ko pogleda Matijo začuti čustva, ki jih je opisoval Petrarca ob pogledu na Lauro? Zakaj se mu zdi, kot da bo takoj, ko izstopi iz stanovanja, pogrešal del sebe?
Odloči se odmisliti vsa ta nesmiselna vprašanja in odide v kuhinjo, kjer Matija pri pultu že naliva čaj v skodelice.
France se usede za okroglo leseno mizo in takoj opazi sklope listov, na katerih je nedvomno napisana neke vrste poezija.
„Kaj pa imaš tukaj?” vpraša Matijo.
Ta se obrne, da bi videl na kaj se nanaša Prešernovo vprašanje. Ko vidi, kam je usmerjen Francetov pogled, se nasmehne: „To je moj mali projekt. Učim se oblike pesmi, rimo in podobne stvari.“
Ko je France že mislil, da moški pred njim ne mora biti bolj popoln.
„Kaj res? Veš, mene tudi zanima pesništvo.”
„Vem, včeraj si mi pokazal eno od svojih pesmi. Se ne spomniš?” Prešeren se tega res ne spomni.
„Očitno sem spil malo več, kot sem mislil,” se pošali.
„Saj se spodobi za mladen’ča kot si ti, da ob petkovih večerih ni sam doma. V glavnem, pesem ki si mi jo pokazal, je bila obetavna. Če želiš, te lahko malo podučim o sami zgradbi pesmi in bolj tehničnih pogledih pesništva.“
Pouči me še o čem drugem, če veš kaj mislim in potem joj, res moram nehati tako razmišljati o njem.
„Z veseljem bi sprejel tvojo ponudbo, vendar samo, če imaš res čas za to.” Prosim reci da.
„Vsekakor ga imam. Lahko začneva že takoj zdajle, medtem ko pijeva čaj.”
„Tako si prijazen,“ pravi Prešeren: „ne vem, kako ti lahko poplačam vso to dobrodelnost.”
„Ah, daj no, saj je samo par učnih ur, zdiš se mi namreč kot nekdo, ki si stvari hitro zapomni.“
To drži, France je eden od najboljših učencev svojega razreda.
„Prav, potem pa se kar lotiva.“
In tako se je začelo. Vsak dan sta skupaj sedela pri Matijevi okrogli mizi ter razglabljala o poeziji. Včasih sta premaknila srečanja v kakšen lokal, ali pa na klopco ob Ljubljanici in mnogokrat je pogovor zašel od poezije do drugih tem. France in Matija sta se počasi spoznavala in se z vsakim snidenjem vedno bolj zbližala. France je vsak teden več in več časa preživljal v Matijevem stanovanju in tako je nekega dne, približno dva meseca po tisti prvi noči, prišlo do predloga z Matijeve strani.
„France?” je nežno rekel Matija.
France je dvignil pogled s svojih zapiskov in z očmi polnimi občudovanja pogledal v Matijo: „Da?“
„Premišljeval sem in menim… no, menim, da bi bilo najbolje, da se ti kar preseliš sem.“
Prešeren je zmedeno nagnil glavo: „Kako to misliš?“
„No, že zdaj večino svojega časa preživiš tukaj in… kaj ti ne bi bilo lažje, če bi samo živel tu?“
„Mislim, da, to bi bilo definitivno lažje zame, ampak saj se ne morem kar preseliti sem…”
„Zakaj ne?“
„Matija… toliko že narediš zame, ne moram zahtevati še tega.”
„Saj ti nič ne zahtevaš, v bistvu jaz od tebe zahtevam, da se vseliš.”
„Ampak… kje bom pa spal?”
„Moja postelja je prav dovolj velika za dve osebi, France.” Kaj. Saj to ne mora biti res. „Ali pa lahko kupiva še eno in jo dava v spalnico, to sploh ni problem. Poslušaj, to ni več vprašanje. Vselil se boš, pa če se strinjaš ali ne.”
To je povedal s takšno odločnostjo, da Prešeren preprosto ni mogel storiti drugega, kot spakirati tistih par oblek in knjig, ki jih je imel v dijaškem domu in se vseliti k Matiji.
━༻❁༺━
Mesec dni po vselitvi Franceta sredi noči zbudi glasno trkanje po vratih njegove sobe, ki si jo deli z Matijo, čeprav, ko pogleda na svojo desno v posteljo, kjer bi moral omenjeni moški spati, o njem ni ne duha ne sluha.
„Kdo je?” reče, vse kar se da glasno.
„Jaz sem,” ta glas bi prepoznal kjerkoli, na drugi strani vrat je Matija. Zakaj trka, to je njegova soba?
„Vstopi,” reče France in se dvigne v sedeči položaj. Matija pride v sobo in se usede na rob svoje postelje.
„Dobro jutro; naj pojasnim,” pravi takoj, ko zagleda zmeden pogled na Francetovem obrazu: „zbudil sem se približno deset minut nazaj, ampak nisem želel zbuditi tudi tebe, saj je ura dve zjutraj,” to razloži temo zunaj: „ampak medtem ko sem zalival najine rože na balkonu sem opazil nekaj, kar absolutno moraš videti.”
„Kaj res? In kaj naj bi to bilo?” vpraša Prešeren z zaljubljenim nasmeškom na obrazu, sedaj že bolj buden.
„To naj pa ostane presenečenje. Pridi.”
In kljub temu da je zunaj še temno, in da je prešeren oblečen le v svojo spalno srajco, pesnik vstane in sledi Matiji skozi vhodna vrata stanovanja.
Končata na strehi stanovanjske hiše, kamor France sploh ni prepričan, da jima je dovoljeno iti. Na tleh opazi odejo z njunega fotelja, flašo vina ter dva kozarca.
„Kaj se dogaja?” vpraša Matijo, ki se preprosto zasmeji in odkoraka do odeje.
„Pridi sem,” Matija iztegne svojo dlan, France stopi bliže, jo zagrabi in pomisli, da bo, če še naprej strmi v Matijeve sinje modre oči, morda v njih utonil: „poglej gor.”
Ko France dvigne pogled se mu ustnice razširijo v podzavesten nasmešek. Na nočnem nebu se razprostira na tisoče zvezd in France jih navdušeno pogleduje ter poskuša najti čim več poznanih ozvezdij.
„Zvezde so danes tako lepe,” reče po parih minutah.
„Da, zares so,” odgovori Matija z nekoliko odsotnim glasom. France svoj pogled preusmeri nanj in šokirano opazi, da ga Matija gleda s tako sladkim pogledom, da se bo France kaj kmalu kar na mestu stopil.
„Ti je všeč?”
„Čudovito je. Hvala, da si me zbudil za to, Matija, zares. Ne morem verjeti, da se tako lepo vidijo.” Prešeren se usede na odejo ter zopet pogleda v nebo. Matija prisede.
„Si za en kozarec?” šepetaje vpraša Prešerna, ki brez pomisleka prikima, saj ve, da Matija govori o vinu, ki ga je prinesel. Kot da sta na zmenku, mu pravijo njegove misli, vendar jih France preprosto porine stran in uživa v trenutku. Kozarec dobrega kraškega vina s prijateljem ob gledanju zvezd je bilo ravno to, kar je Prešeren potreboval.
„Imam idejo,” njegove misli prekini Matija: „bi se šel igro dvajset vprašanj? Vsak od naju izmenično vpraša drugega eno vprašanje, dokler ne prideva do dvajset. Si za?” in ker je Matiji nemogoče reči ne, France preprosto pokima: „Super! Bom jaz začel. Kje si se rodil?”
„Oh! Ne morem verjeti, da ti še nisem govoril o Vrbi! To je moj najljubši kraj na celotni zemlji,” navdušeno pove France.
„Čakaj, Vrba na Gorenjskem?”
„Kaj nisem zdaj jaz na vrsti za vprašanje?” se pošali pesnik. Matija se zahihita in z dlanjo pokaže, naj France nadaljuje: „Kje si ti rojen?”
„Hvala za vprašanje, jaz sem rojen v Sežani, kar je približno pol ure hoje od Vrbe, če imava v mislih isto.”
„Saj nisi resen! Kakšno naključje!”
Tako nadaljujeta igro in se ne ustavita, tudi ko dosežeta dvajseto vprašanje. Ko sonce vzhaja in je steklenica vina že dolgo prazna, se odločita oditi nazaj notri.
„Mislim, da je bila to najboljša noč mojega življenja,” pravi France, ko vstopita v kuhinjo njunega stanovanja.
„Enako,” se nasmeje Matija, nato pa glasno zazeha: „vendar pa menim, da sva čisto premalo te noči preživela v svetu sanj. Kaj praviš, da zadremava za še nekaj ur?”
„Z veseljem,” odgovori Prešeren in oba se odpravita nazaj proti spalnici, kjer se zgrudita vsak v svojo posteljo in prespita skoraj celoten preostanek dneva.
━༻❁༺━
„Matija!”
France skoraj podre vrata kuhinje, ko vstopi s šopom papirja v rokah ter največjim nasmehom na obrazu.
„Da?” reče Matija in tudi on ne skriva svojega sladkega nasmeha.
„Uspelo mi je, mislim, da mi je tokrat res uspelo!” Matija se zasmeji in nakaže Prešernu, naj mu da liste.
„Bi mi povedal, kaj točno ti je uspelo?”
„Napisal sem jo. Pesem. Najverjetneje,” zdaj izgleda bolj zaskrbljeno kot veselo: „No, ne glej me tako, preberi jo že!”
„Da, gospod,” odgovori Matija ter začne prebirati napisane besede. Ko konča, pogleda Franceta naravnost v oči in, moj bog, kako si Prešeren želi, da bi lahko za vedno gledal samo v njegove oči. Čakaj. Usta se mu odpirajo. Oh ne.
„…France?“
„Kaj? Oprosti hm… moje misli so kar nekam zavile“ kaj je z menoj kaj je z menoj kaj je-
Matija se smeji. Oh.
„Rekel sem, da je čudovita. Ne morem verjeti, da je to tvoja prva prava pesem, in da imam jaz izredno čast biti prvi, ki jo prebira.“
„Oh. Hvala ti. Res tako misliš?“ France pogleda dol, v svoje tresoče roke in o moj bog zakaj se mi tresejo roke?
„Seveda. Pesem je naravnost osupljiva.“ Matija ga gleda z začudenim pogledom na obrazu.
„Hvala. Tvoje mnenje mi veliko pomeni“ je to izpadlo čudno? „Saj veš, ker toliko veš o poeziji mi veliko pomeni, da praviš, da je pesem dobra“ sveta Marija, kaj jaz govorim „Zdaj pa, če dovoliš, bi se šel malce vležti, ne počutim se najbolje,“ France naglo vstane in se napoti ven, ko ga Matija prime za zapestje ter ga ustavi.
„Je vse v redu?“ Ne, absolutno ni vse v redu. Pravzaprav bi trenutno najraje preminil.
„France?“ tiho reče Matija s tako iskrenim pogledom, da mu Prešeren skoraj izda vse. Ampak mu ne. Nekaj nadzora pa še vedno ima nad sabo, hvala lepa.
„Ah, ja, vse je v redu, najverjetneje sem samo pod stresom, saj veš, šola in to.“
„Oh. Da. Seveda. Si prepričan, da je samo to?” Nehaj, prosim te, ne želim uničiti tega.
„Da, prepričan sem, vse je čisto v redu, naj te ne skrbi toliko zame.“ France se poskuša prepričljivo nasmehniti, vendar ne verjame da mu uspeva. Preden bi lahko Matija karkoli rekel o tem, Prešeren hitro zapusti kuhinjo in praktično steče ven iz hiše.
━༻❁༺━
Par dni kasneje se France iz gimnazije vrne v prazno hišo, kar je precej čudno, saj je Matija ob tej uri navadno že doma. France se zavestno odloči ne preveč paničariti in namesto tega začne predelovati pesmi, ki mu jih je Matija naročil analizirati.
Ko čez dve uri Matije še vedno ni nazaj, se France resnično trudi ne paničariti, ampak mu ne uspeva. Kaj če je z nekom drugim? Kaj če ga je nekdo ubil? Kaj če leži nekje mrtev v jarku in nihče ne ve? Kaj če-
Ravno ko te grozne misli krožijo po njegovi glavi, zasliši odpiranje vhodnih vrat in praktično skoči s svojega stola. Trenutek po tem Matija vkoraka v kuhinjo, kjer France, zelo očitno pretresen, stoji sredi sobe. Matija izgleda popolnoma nepoškodovano. Kje je potem bil?
Ko France odpre usta, da bi Matijo vprašal točno to, ga slednji prehiti: „Vem, da sem zelo pozen. Res mi je žal. Imel sem zaplet z enim od svojih profesorjev in sem moral ostati po pouku, da se pogovoriva.”
„Kaj točno je bil ta zaplet?” vpraša France, ne obtožujoče, le z zanimanjem. Vsaj tako upa, da zveni.
„Ah, očitno sem prestopil meje spoštovanja ali nekaj podobnega, ni pomembno, profesor me ima že celo leto na piki, samo potreboval je razlog, da me „pouči” o mojem obnašanju, res je neumno. Oprosti, da te nisem nekako kontaktiral.” Matija zares zveni, kot da mu je žal.
„V redu je, saj nisi imel nikakršnega načina za to. Bi rekel, da je vse oproščeno, ampak že tako ali tako ni bilo ničesar za oprostiti.”
„Zlat si, veš to, France?” ne, Matija, nisem vedel tega, hvala za to, sploh ne bom razmišljal o teh petih besedah do konca svojega življenja: „ampak v vsakem primeru se ti želim oddolžiti, da sem te tako dolgo pustil samega.”
„Kaj imaš v mislih?” pričakujoče vpraša Prešeren in se široko nasmehne.
„Pomagaj mi premakniti pohištvo ob steno, prosim,” reče Matija s skoraj enakim nasmeškom, kot je narisan na Francetovem obrazu. France je sprva zmeden, vendar se kar kmalu odloči ne dvomiti v briljantne zamisli Matije in mu pomaga premakniti mizo, stole ter nato še omaro za krožnike ob steno.
„In zdaj?”
„In zdaj zapleševa,” reče Matija ter Francetu ponudi svojo dlan. Na pesnikov obraz se prikrade rdeča barva.
„Misliš resno?” potiho vpraša. Matija se preprosto nasmehne in pokima, nato pa brez opozorila zgrabi Francetovo dlan v svojo in ga zavrti. Meni se blede. To se ne dogaja zares. Se to dogaja? Bog, prosim te, to ni smešno.
„Si v redu?” reče Matija, ko sta zopet obrnjena drug proti drugem. Svetloba zahajajočega sonca ga osvetljuje ravno prav in zdi se, da v njegovih očeh pleše milijon zvezd, ne tako drugačnih od tistih, ki sta jih opazovala na nočnem nebu tistih tisoč noči nazaj. Tako da, ne, France absolutno ni v redu.
„Seveda sem, stvar je le v tem, da še nikoli nisem plesal z nikomer.”
„Si resen? No to pa ne bo šlo tako. France Prešeren, danes je dan, ko se naučiš plesati,” pravi Matija in seveda mu France ne more oporekati.
Tako preživeta naslednjih nekaj ur v kuhinji, ki sta jo spremenila v plesišče ter plešeta. France se hitro nauči osnov in kmalu to ni več učna ura; sta samo dva moška, ki plešeta brez glasbe, v spremljavi njunih vzdihov ter zvoka okolice, ki pronica v njun dom skozi odprto kuhinjsko okno.
„Veš, France,” Matija prekine tišino: „ti si moj najboljši prijatelj.”
In če bi bil France šibkejši bi najverjetneje naredil nekaj zelo neumnega (berite: poljubil Matijo), ampak namesto tega se le nasmehne in pogleda v tla, da ne bi bilo očitno da je zardel.
„Ti si tudi moj,” reče, ko je prepričan da ne bo njegov glas preveč tresoč.
Ko pogleda nazaj gor, se Matija smehlja in v njegovem pogledu je nekaj tako… zaljubljenega? Ne. Nemogoče. Nehaj se prepričevati v nekaj, kar ne obstaja. Matija ni zaljubljen vate. Matija je normalen.
„Hej, kam si šel?” sedaj je edina stvar, ki jo France lahko razbere z obraza nasproti njega zaskrbljenost.
„Nikamor,” poskusi reči Prešeren prepričljivo. Matija ne izgleda, kot da mu verjame. Šment.
„Res? Zdelo se mi je, kot da so tvoje misli odtavale nekam.”
„Zagotavljam ti, moje misli so ostale pri tebi cel čas,” to ni ravno laž, upravičijo Francetove misli.
„V redu, ti verjamem. Si za še en ples?” Matijev čudovit nasmešek je nazaj na njegovem čudovitem obrazu in kaj naj Prešeren reče drugo kot:
„Ja, veš da.”
━༻❁༺━
Nekaj je narobe z njim. Nekaj je zagotovo narobe z njim. Približno tri minute nazaj je bilo vse še dokaj v redu, v tem trenutku pa je nekaj nepovratno spremenjeno v njegovih možganih in-
Nekaj je narobe.
Prešernovo jutro se je začelo popolnoma normalno. Zbudil se je, šel v kuhinjo po čaj in kos kruha, nato pa začel izpopolnjevati in pisati pesmi. Matija je po navadi že odšel preden se je France sploh zbudil. Razen danes, se zdi. Danes se je Matija očitno odločil poteptati še tisti zadnji kanček zdrave pameti, ki jo je Prešeren hranil v možganih.
Namreč, ko je France izstopil iz majhne pisarnice, da bi si iz kuhinje prinesel še eno skodelico čaja, ga je na hodniku pričakal resnično čudovit, ampak hkrati uničujoč pogled.
Bil je Matija, domnevno ravnokar izpod tuša, ki je stal pred vrati pisarne, oblečen samo in izključno v brisačo, ovito okoli pasu.
In, poglejte, France je lahko videl veliko stvari in še vedno ostal razumen. Ampak Matija, praktično gol pred njegovimi vrati… če je Bog obstajal, je resno preizkušal njegovo samoobvladovanje.
V tistem trenutku je France naredil edino smiselno stvar, ki mu je prišla na pamet. Zaprl je vrata pisarne, se sprehodil do odprtega okna in skočil ven.
To je bilo pred tremi minutami. Sedaj pa teče, kakor hitro premore, skozi ulice Ljubljane in poskuša urediti svoje zmedene misli.
Ustavi se šele, ko zagleda poznano klop ob Ljubljanici, kamor Matija in on pogosto prihajata za učne ure o poeziji. Čeprav, če je France popolnoma odkrit, to že dolgo časa niso le učne ure. Morda nikoli niso bile. Vsakič znova nekako zaideta na čisto drugo temo. Kot prejšnji dan, ko sta nekako prišla na debato ali je bolj privlačno imeti zgornja gumba na srajci odpeta ali zapeta. Prešeren je seveda strog zagovornik odpetih gumbov, še posebej, če je lastnik srajce Matija Čop. Joj, nehati moram s takimi mislimi.
Usede se na leseno klop in nekaj minut samo v miru posluša nemiren tok reke ter si predstavlja, kako v njej živi rečni gospod, ki na vsake nekaj let ugrabi kakšno damo s plesa. Hm, dobra ideja za pesem, pomisli in si misel hitro zapiše v svojo beležko. Trenutno si tudi sam želi, da bi ga nekdo preprosto odpeljal v mesto pod vodo, potem bi vsaj imel izgovor, zakaj se ne vrača domov.
Stvar je v tem, da sploh ne ve, kdaj natančno se je občudovanje Matijevega znanja o pesništvu spremenilo v nekaj globljega. Nekaj bolj… resničnega in zastrašujočega. Ne ve, kdaj je prvič videl Matijo in pomislil na to, da bi poljubil njegove rožnate ustnice, ki so izgledale tako zelo mehke in privabljajoče.
Ve le, da se vsakič, ko katera od takšnih misli prileti v njegove možgane, vpraša, ali je z njim nekaj narobe. Najverjetneje je. Ampak… kako bi lahko kdorkoli pogledal Matijo in se vanj ne nemudoma zaljubil. Je bil to ta občutek? To nepopisno močno čustvo, ki je Franceta skoraj podrlo vsakič, ko se ga je Matija dotaknil. Je bila to ljubezen? Ali samo nekakšno obdobje, skozi katerega gredo vsi, ko je vse, kar si želiš preprosto potisniti svojega najboljšega prijatelja ob steno in-
Bog mu pomagaj, nekaj je resnično narobe z njim.
Ne ve, koliko časa mini, ampak kar naenkrat ga objema tema. Pomisli, da bi lahko brez dvoma zaspal na tej klopci in ga nihče ne bi motil. Pravzaprav je tu dokaj udobno, če odmisli zagotovljeno bolečino v hrbtu, ki ga bo doletela naslednje jutro.
„France? Oh, hvala Bogu!“ naenkrat zasliši za njim in takoj prepozna lastnika glasu. Obrne se in k sreči je Matija tokrat pokrit od glave do pet.
„Pozdravljen,“ je najboljši odgovor, ki ga trenutno lahko proizvede Prešeren.
„Mislis sem, da so te ugrabili, ali pa, da si utopil! Že več ur tavam po Ljubljani, ti ogromni idiot!“
„Matija…“ France zares nima niti kančka ideje, kako naj odgovori.
„France…? Kaj se dogaja s tabo? Zadnje čase si tako čuden. Kot prejšnji teden, ko sem se te komaj dotaknil pa si skoraj skočil iz lastne kože. Je vse v redu? Skrbi me zate.“ In, oh, to ni pravično. Kakšno moč ima Prešeren, ko ga Matija gleda s tolikšno žalostjo v očeh. S tako čudovito našobljenimi ustnicami.
„Poslušaj, Matija, zadnje čase sem… zmeden. Preprosto ne vem, kaj se dogaja v moji glavi. Imam takšne trenutke popolne jasnosti, ko se mi zazdi, da točno vem, kaj moram narediti in kaj bo moj naslednji korak. Ampak potem, kar naenkrat, sem zopet v totalni temi. Ne vem kdo sem. Ta občutek… mislim, ni mi ravno prijetno. Vendar pa nikoli nisem želel, da bi moja dejanja prizadela tebe. Toliko si naredil zame in še kar počneš zame, zato se ti iskreno opravičujem za kakršnokoli bolečino, katere povzročitelj sem bil jaz. Nikoli ni bil moj namen prizadeti osebe, ki mi pomeni toliko, kot mi pomeniš ti.“
Matija ga gleda s solznimi očmi, kar najverjetneje pomeni, da je France naredil nekaj narobe. Spet. Joj, kako mu vedno znova uspe vse zamočiti. Človek bi mislil, da bi se po toliko napakah kaj naučil.
„France. Oh, France. Nisem se zavedal, da se tako počutiš. To zveni grozno. Zakaj nisi preprosto, ne vem, govoril z mano? Ali pa s kom drugim? Kaj ni tista tvoja prijateljica Zala v Ljubljani ta mesec? Ni zdravo, veš, zadrževati vsa ta čustva znotraj sebe. Ljudje imamo samo toliko prostora v sebi za čustva in, ko je enkrat prostor napolnjen do roba, moramo nekako izpustiti vsa ta čustva, da naredimo prostor za nova. Sam pa menim, da je bolj zdravo postopoma spuščati ven čustva, tako da nikoli sploh ne pride do težav s prostorom. Zato, če moraš kadarkoli spustiti ven svoja čustva, vedi, da sem vedno tukaj zate, in da vedno rad poslušam ter pomagam, kakor znam."
In, bodimo iskreni, kakšno možnost je sploh imel France, drugo, kot da se zaljubi vanj.
„Hvala. Ne zavedaš se, kako zelo cenim tvoje besede. Zares. Hvala ti." France se poskusi nasmehniti.
Matija mu poda roko in Prešeren jo z veseljem prime ter se potegne s klopi. Misli, da bo Matija njegovo roko po tem izpustil, vendar ga namesto tega popolnoma preseneti, saj ga potegne v tesen objem. France se praktično stopi. Ja, definitivno je zaljubljen. Matija ga drži približno 10 sekund, potem pa ga izpusti. In, ker je Matijev cilj to noč očitno ubiti Franceta, ponudi svojo dlan pesniku, ki jo sprva le presenečeno gleda, potem pa jo le zgrabi in začneta pot domov. Ob tej uri večina normalnih ljudi že spi, zunaj je le nekaj posebnežev, ki pa so tako ali tako preveč opiti, da bi posvečali pozornost sprehajajočemu se paru. Zato je France zadovoljen s tem, da njuni združeni dlani veselo nihata med njima med hojo do hiše.
Ko prispeta pred vhodna vrata Matija izpusti Prešernovo dlan, da lahko poišče ključe v svojem žepu ter odklene hišo. France nemudoma pogreša stik. Sprehodita se do njunega stanovanja ter brez dodatnih besed odideta vsak v svoj kotiček ter kaj kmalu zatem zaspita.
━༻❁༺━
V sledečih tednih praktično ni trenutka, poleg tega, ko sta v šoli, ki ga Matija in France ne preživita skupaj. Matija nenehno zaslišuje Franceta o njegovem čustvenem stanju (še vedno zelo zaljubljen v svojega najboljšega prijatelja, hvala vam) in slednji mu vsakič odgovori kar se da iskreno. Res, da se počuti slabo, ko laže Matiji v obraz, ampak občutek krivde premaga alternativo. Ni vesolja v katerem Matija deli čustva, ki jih France čuti do njega. Vsak scenarij, ki se ga lahko pesnik domisli, se konča s tem, da ga Matija sovraži za vedno. In tega si res ne želi.
Na neko deževno soboto sedita skupaj v Sedmem krogu pekla in se pogovarjati o vsaki temi, ki jima pride na misel. Ko je ura že deset zvečer in je čas, da se moška vrneta domov, dež še kar ni ponehal.
„Imaš klobuk?” vpraša Matija, ko stopita ven pod nadstrešek lokala. France le odkima. Niti pomislil ni na to. Matija se zasmeji, vzame klobuk s svoje glave ter ga položi na Francetovo.
„Kaj pa ti?”
„Ah, tako ali tako si moram oprati lase,” zopet ta nasmešek. Če bo kaj ubilo Prešerna, bo to ta nasmešek.
„Hvala,” je edina beseda, ki pride v Francetovo glavo, poleg ljubim te.
Ko prispeta nazaj v njuno stanovanje poskusi France vrniti klobuk Matiji, a mu ta le odkima in reče: „tebi bolj paše.”
„Nehaj,” se nasmehne France in poskusi zakriti svoj obraz z na novo njegovim klobukom. To mu prepreči Matija, ki vzame klobuk, ga odloži na mizo poleg njiju ter poljubi Francetovo rdeče lice, nato pa zamrmra lahko noč ter odide v njuno deljeno sobo.
France stoji zamrznjen. To je bila njegova domišljija. Ni druge razlage. Razen če… Ne. France se zopet spomni, da Matija ne čuti ničesar poleg prijateljstva do njega, in da naj preneha verjeti v fantazijo. Potem se tudi on odpravi v sobo, kjer Matija očitno že spi ter se tudi sam spusti na posteljo ter zapre oči.
━༻❁༺━
France sedi za zeleno jedilno mizo ter razmišlja o vseh stvareh, ki jih je doživel te zadnje mesece z Matijo. Pred sabo ima kozarec na pol poln vina ter skoraj prazno flašo iste pijače. Stvar je v tem, da ne ve, kako opisati vsa čustva, ki se prepletajo v njem. Včasih, ko je v njegovi glavi zares zmeda, leži v postelji več ur in premišljuje, da bi to lahko bila ljubezen. Včasih se mu zdi, da preprosto čuti hvaležnost do Matije, saj mu je poleg učnih ur dal tudi streho nad glavo. Premišljevanje prekine ravno miselni objekt.
„France?“ na glas reče Matija, ko prestopi prag stanovanja.
„Kuhinja!“ odgovori France, ki se še kar ni premaknil s stola.
Matija vkoraka v kuhinjo in takoj opazi, da je nekaj narobe. Tako dobro me pozna, si misli France.
„Kaj je narobe?“ v Matijevem glasu je slišati skrb in kanček strahu.
„Nič. Nič ni narobe, kaj bi lahko bilo narobe?“ se poskusi pošaliti Prešeren in doda svoj najboljši lažen nasmešek. Matije očitno ne prepriča, saj se ta usede na stol nasproti njega ter zgrabi njegove roke v svoje, brez da ve, da s tem le slabša situacijo.
„France, bodi odkrit z mano. Je kaj narobe?”
Naenkrat Prešerna preplavi val jeze. Najverjetneje je krivo vino v njem. Tako nasilno vstane s stola, da se ta prevrne in prestraši Matijo.
„Joj, Matija! Zakaj moraš vedno vedeti kaj se dogaja v moji glavi? Nisi moja mama, Jezus Kristus!”
„France, kaj se dogaja. Sploh te ne prepoznam takšnega. Sem kaj naredil narobe?” in oh, Matija izgleda tako potrto. France bi moral odnehati, ampak nekako ne zmore.
„Ne, nič nisi naredil narobe, Matija, ravno v tem je težava!” ojoj. To je bilo preveč. Zdaj ve. Ne ne ne ne ne-
„Kaj? Kaj misliš s tem, France?” odnehaj, odnehaj, odnehaj, od-
„Nič. Pozabi. Oprosti, mislim, da bo bolje da grem za par ur ven,” s temi besedami Prešeren odvihra iz hiše, brez da počaka na Matijin odgovor.
Zunaj zopet dežuje, super. France hodi po pločniku, dokler ne zasliši mokrih korakov za njim. Obrne se in zagleda zadnjo osebo, ki jo želi videti trenutno. Matija. Direktno pod lučjo ulične svetilke. Prečudovit. Nehaj.
„France,” ta ena beseda zveni tako zlomljeno in žalostno, da se lastnik izgovorjenega imena skoraj stopi v lužo solz: „prosim nehaj bežati.”
Dan ko je France zmožen reči „ne” Matiji, je dan, ko pujsi letijo. Pesnik okameni na mestu in le začudeno strmi v moškega nasproti njega.
„Kaj se dogaja? Govori z mano, prosim,” moleduje Matija. Njegove oči se svetijo in njegova spodnja ustnica se rahlo trese. France želi poljubiti ta tresljaj stran.
„Ne želim te kot prijatelja,” je kar pride iz Francetovih ust. Napačna stvar, če sodi po pogledu, ki ga Matija nosi sedaj.
„Oh,” s to besedo solze zbežijo z njegovih oči in prizor postane še bolj žalosten.
„Ne, ne, nisem tako mislil. Joj, včasih moja usta delujejo hitreje kot moji možgani. Mislil sem reči, da… te želim… kot več.” Pa je zunaj. Franceta preplavi nekakšno olajšanje, ki pa takoj zamre, ko pogleda proti Matiji, ki je še vedno osvetljen pod lučjo, in ki še vedno izgleda enako kot prej.
„Ne razumem…” Ko te besede zapustijo Matijeve ustnice, je France pripravljen že obupati in reči, da je bila celotna zadeva nesporazum, vendar ga kar naenkrat sune val odločnosti. Danes je dan, ko se njegove muke končajo (ali morda poslabšajo). Izvedel bo, kaj Matija čuti zanj, pa naj bo to zadnja stvar, ki jo naredi v svojem žalostnem življenju. Hitro in samozavestno začne korakati proti Matiji, ki stoji nekaj par metrov stran in trenutno izgleda precej prestrašeno. Ko končno prispe na svoj cilj, kar pomeni čisto pred Matijo, zgrabi moškega pred njim za obraz, ga pogleda naravnost v oči-
„Kaj se tukaj dogaja?”
-in ga poljubi.