Work Text:
Tistega leta je London pestila huda, mrzla zima. Prosjaki in revni ljudje v bedi so se že dolgo nazaj sprijaznili s tem; večina jih pomre od mraza in lakote, če že ne od tifusa in jetike.
Na vso srečo se dvema precej premožnima ljubimcema take nesreče niso dogajale.
Basil Hallward je imel srečo, da je svojo umetniško obrt izpopolnil do te točke, ko si je lahko privoščil služabnike ter celo neuradnega soproga.
Z njim si je to dolgo neprikladno zimo krajšal čas predvsem z glasbo, toplim čajem in občasnim brandyjem.
Nekega pozno-decembrskega dne je Dorianova muha spet zabrenčala po suhem zraku in na videz puhastem snegu, ki je kot težka odeja obdajala zaspano prestolnico.
Komaj mu je uspelo pregovoriti Basila, da je šel z njim vsaj nekaj korakov stran od hiše v snežno puščavo. Slikar, tako kot večina gosposke angleške družbe, ni dobro prenašal mraza. Lord Henry jima je že ob koncu novembra poslal pismo, da se do konca januarja niti slučajno ne želi udejstvovati na kakršnih koli zabavah, plesih ali večerjah.
Dorian je svojega neproglašenega soproga zdrznil iz teh misli s kepo snega, ki je pristala na sredini Basilovih z mnogo plastemi prekritih lopatic. Basil je le trznil, preveč ga je zeblo, da bi sploh še kaj lahko čutil. Še globlje je zakopal svoj nos v rumenkast šal, ki ga je nosil.
"Oh, daj, no, Basil, ne stoj kakor lipov bog," je zaklical Dorian. "Ali ne vidiš, kako lepo je zunaj? Saj se londonske nesnage skorajda ne vonja!"
"To očarljivo puščobno pokrajino raje opazujem skozi okno," je sarkastično dejal slikar.
Plavolasec je zavzdihnil, si odpel debel zimski plašč in z njim ovil Basila. Slednji je naslonil glavo na mladeničevo ramo in ga objel okoli pasu.
"Vedi, da bi zate storil malone vsakršno uslugo, preljubi," je slikar zamomljal v Dorianov v šal zaviti vrat.
Nekaj časa sta takole stala, dokler ni zazeblo še plavolasca. Hitro sta se odpravila nazaj v hišo, se udobno namestila na zofi ter počasi srkala vsak svoj Earl Grey, ki jima je ostal še od poldneva.
Basil se je navsezadnje sprostil in se izčrpano od zmrzali namestil na Dorianu kakor orjaški plišasti medvedek ter tam tudi ostal do večera, dokler se nista z ljubimcem odločila, da je čas za spanje.
Čeprav je slikar svojo utrujenost pregnal z lahnim dremežem čez cel popoldan, je brez besed sledil mladeniču po stopnicah do spalnice, kjer sta se poslužila še lahnega in igrivega poljubljanja, preden se je plavolasec dramatično zgrudil na veliko zakonsko posteljo.
Basil je moral (nejevoljno) svojega ljubimca ter sebe spet preobleči v spalno srajco, nato pa si je krajšal čas z branjem in občasno tudi napol spečega Doriana s svojim mirnim, globokim glasom počastil z odlomki iz knjige.
Ko mu je množica besed na papirju končno presedla, je upihnil svečo, plavolasec pa je imel le še toliko preostale zavesti, da je slikarja potegnil nase.
Basil je prislonil glavo na Dorianove prsi, čigar srce je delalo družbo njegovemu ušesu skozi celo noč in pozno v naslednje jutro.