Work Text:
France je slišal drgnjenje nohtov ob les. Hitro in frantično. Nihče ne bi mogel zaspati ob tem, ampak ga je mikalo. Sumil je, da praski sledijo vzorcu, bili so namreč dveh različnih dolžin, a ni razločil, kje naj bi se ponavljali. Ne da je bil v najprimernejših pogojih, da bi pozorno prisluhnil.
Butnil je ob mrzel les. Četudi je čez špranjo med deskami curila svetloba, ni videl ničesar razen svojih čevljev. Tile.. bili so dragi. Ne bi jih kar tako obul. Poleg tega ni čutil spodnjega dela telesa. Niti trupa ne, zdaj ko pomisli.
Mrzel les. Ni imel prostora, da bi se premaknil, kaj šele usedel. Neudobno mu je bilo. Upal je, pred vsem tem, da bo pokopan vsaj z blazino pod glavo.
Mrzel les. Špranja se je zaprla. Bil je povsem slep. Poslušal je. Poleg praskanja je slišal govorjenje. Pomirilo ga je, kaplanovo blejanje o nebesih in dobrem prijatelju in kako ga bodo pogrešali. Komaj je čakal, da pristopi znanec in reče nekaj besed. Da se zaluča k njemu, mu natoči solz, mu navlaži usta.
Medtem ko bo namišljena histerična oseba odstranjena, se bo njegova krsta nižala, njegova duša pa se bo dvignila v zrak. In pil bo, kolikor bo hotel in pel in plesal med angeli in pesnil za Boga. Ali nekaj približno tako pedrskega.
Mrzel les. Čakal je, da se njegova duša dvigne v zrak. Kako bi mu del svež zrak. Tukaj je zatohlo. Ni dihal. Ni se dvignil.
Čakal je. Želja se mu je uresničila. Slišal je oddaljeno hlipanje po njegovem imenu. Vse glasneje.
"France, to ni smešno."
Šibki klici so postali jok. Prepoznal je ta glas. Prepoznal bi ga kjerkoli.
"France!"
Čutil je, da ga je tresel, najprej le za rame. Hitro in frantično. Drl se je, naj se že enkrat zbudi. Dvignil ga je k sebi in mu glavo obesil čez vrat. Tople dlani so mečkale njegovo srajco. Sam pa je bil mrzel. Najbrž je Matija to začutil, ker je objem popustil.
Mirovala sta dolgo, dolgo časa. Vsi zvoki so prenehali.
___
Stala sta sredi ulice. Svetilke v kotičkih Francetovih oči so medlele. Videl je Matijo. Bil je tako majhen, tako oddaljen. Svoje priprte, svetlikajoče se oči je uperil vanj. Odprl je usta, da bi nekaj rekel. Namesto besed se je iz njih zlila blatna voda. Prešeren je hotel steči k njemu, a ni še napravil prvega koraka, ko je luža ob Matijevih nogah postala jezero. Matija se je stalil med tlakovci, Franceta pa je odplaknilo kot smet.
Slišal je pisk. Dočakal je zvok.
Videl je belo. Dočakal je luč.
___
Začutil je kožo na svojem obrazu. Ustnica se mu je lupila. Nekaj bi spil.
Začutil je vročino Matijeve sape in ustnice, prav tako tople in trzajoče kot odprta rana na njegovih. V trenutku je odprl oči in videl Matijeve, priprte in svetleče. Oblila ga je sram. Kdo je on, da si ga zasluži.
Ko je Matija opazil, da se je mož, za kogar je v eni noči pretočil toliko solz, so mu te zopet zalile obraz. Stisnil je pesti in obrvi in France je čutil, čutil, kako tolče po njem.
"Butec. Ti absoluten kreten!"
Ni imel srca, da bi ga ustavil. V vsakem, sicer šibkem udarcu je bila mešanica zaslužene jeze in olajšanosti. Popuščal je sam od sebe, na koncu je samo še smrkal in mu mrmral nekaj v ovratnik. Obsedela sta.
___
Leta kasneje bo France Prešeren imel iste sanje, iz katerih se ne bo predramil. Tokrat je on stisnil Matijo. Vesta, da so njegovi dnevi oštevilčeni. Slep bo in gluh, a bo vedel, kje je. Čutil bo kri na nohtih.