Work Text:
Nekega dne se je zbudila iz sanj, v katerih se je utapljala vse življenje. Razprla je veke v temačnost, v svojo sobo. Zdela se ji je popolnoma enaka kot pred tem večletnim spancem.
Ista omara v kotu, obris zloveščega lesa, izza katerega so se včasih iz teme režali nepovabljeni gostje. Ista omara stoji pri robu postelje. Ista pisalna miza, ista nedotaknjena knjižna polica. Prah je dušil predmete pod debelimi sloji, na prsnem košu pa ji je ležala teža neke nepravilnosti. Spremembo je zaznavala v srčni mišici, ki se je žalostno krčila. Nepravilnost je bila v njej in hkrati je njeno telo to zanikalo.
Nepravilnost je bila tudi v prostoru, v domačnosti te tuje sobe. Z vzdihi nesmrtnega, ki ne sme ljubiti zaradi svoje bolestne vročice, so se krčile stene mesnate kepe v telesni kletki. Vstani, dekle, vstani in se razglej. To bo večno tvoj dom.
Napravila je korak ali dva po podu, a je onemela ob pogledu na opečnat zid. Ta zid je stal že dolgo pred njenim oknom, le nekaj pedi stran. Lahko bi se ga dotaknila s koščeno roko, če bi se bala svoje neprištevnosti. Morda bi ugotovila, da je le privid ali okrutna potegavščina. Vendar pa je bila nagnjena k veliki žalosti in podleganju strahovom, ki prežvečijo in požrejo vsako človekovo voljo.
Ta zid je bil dokaz nepravilnosti. Ločeval jo je od sveta s svojimi rdečimi zobmi in rdečimi očmi. Sveta, ki ga je mogoče ljubila, mogoče sovražila, ko je bila vedela za njegov obstoj. Sveta, kjer gospodarita sonce in luna. Luna! Sonce! Izgubila ju je, izgubila je žarke in mesečino. Bolestno sta se strah in odpor razširila po fantomskih udih tega dekleta. V vsako kost se je naselil obup, izpodrivajoč mozeg iz tkiv. Duhoven propad fizičnega okostnjaka.
Stene so se rušile povsod, le pred njenim oknom ne. Dekle je bolehno od sanj in vseh teh stanj, skozi katere prehaja. Vstani, dekle brez sonca in lune. Vstani in izbriši vso bolečino. V takem svetu se namreč ne da živeti.