Chapter Text
Valentin je potegnil iz cigare. Je sploh kadil? Njegov izdih je zameglil njegov obraz, vsaj iz tega kota. Vitek mladenič je predenj in poleg njega postavil skodelici in odhitel tako hitro, kot se je pojavil.
(»Nič vina,« se je komaj slišalo z Vodnikove strani.)
»Hvala, Blaž! Srečno pri cesarici!« je za mladeničem zaklical Zois in se obrnil nazaj proti Jerneju. »Si govoril?«
»Vsi me sovražijo.«
»Saj res!« Žiga je plosknil, na hitro pogledal Valentina, njegov ton pa je izdal sarkazem. »In kako se je to že zgodilo?«
»Ravno sem povedal!« že spet izgublja živce.
»Opravičujem se za.. brezbrižnost mojega kolega,« je naslednji začel Valentin. Njegove besede so bile mirne, kot bi videl drugo stran in se z njo sprijaznil, vsak konflikt za tem pa ni bil vreden truda.
»Zadnje čase nihče od naju ni pri sebi..« srknil je iz svoje skodelice. »A še vedno sva tu, da slišiva tvoje tegobe. Najdi v svojem srcu, prosim, za naju svojo hvaležnost.«
Njegov nasmeh je bil skoraj zlovešč, ne, le pomoči mi ne nudi.
»Kaj naj torej storim?«
»Kontroliraj se.«
Jernej je stisnil blago svojih hlač.
Vzravnal je hrbet.
Izdihnil. Več sekund je minilo preden je kdorkoli spregovoril. Jernej je opazoval obraza Zoisa in Valentina. Ni se ju dobro spomnil, eden je bil bolj moten od drugega in dim se je vil okoli njiju kot jutranja megla.
Je zor? Beli dan? Če odprem oči, bom zaslepljen? Bom tudi jaz ostal moten, nesramen obraz v spominu.. kdo sta mi tadva..?
Za sekundo je postal sentimentalen. Saj je storil dobro v svetu, ne? Saj se ga bodo spomnili kot.. kdorkoli že je..
Predstavljal si je svoj pogreb. Bo Prešeren tam? Bo prepoznal kogarkoli? Bodo točili solze? Bi iskali tolažbo pri Bogu? Pri ljudeh?
Oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh.
Scheiße.
»Ne! Ne! Jebi se, Valentin Vodnik iz mojih sanj, jebi se Žiga Zois iz mojih sanj, jebi se ti mali lulek ki je kavico prinesu! Dost mam tega! Vseeno vama je, vedno vam je vseeno!«
Tudi oni so stali ob njem na suhi travi, odeti v črno, brali njegov nagrobnik. Tu ležal Jernej Bartholomeus Kopitar. Premaknili smo ga, da naredimo prostor za koga drugega. Naj leži pod nebam.
Ni bilo letnice. A sploh želim vedet?
Udarec kladiva.
Zdaj si je Jernej res želel zbuditi. Ni želel slišati tožb. Laži. Še vseeno pa ne bo odnehal. Maščeval se bo nekako drugače.
Obrazi mrtvih kolegov so izginili.
Prisilil je veke, da se dvignejo. Noč. Vstal je. Tla so bila mrzla, tako mrzla. Odmajal se je proti mizici, premajhni za papirje. Res mora zamenjati svoje pohištvo.
Usedel se je. Nekaj je počilo.
…
Kaj naj sploh napiše? Sedel je tam, dež edini zvok poleg bitja lastnega srca.
Naj počaka, da Prešeren piše prvi? Bi odnesel s svojim ugledom, če cenzurira še en zvezek? Z ugledom najbrž, kaj pa njegova vest? Ko napiše pismo ali karkoli, bo dovolj dostojanstven, da ga pošlje? Kaj ima dostojanstvo s tem?
Stisnil je pero, kot bi se bal, da bi mu ga kdo vzel. Kako ironično.
Nekaj je načečkal, zmečkal, vrgel v kot. Spet. Spet. Spet.
Kup papirja je zakril tistega najmanjšega in vse je bilo bolje.
Zastrmel se je v petrolejko. Čez čas je premaknil oči k močnejši svetlobi, tisti na vzhodu.
Razjasnilo se je. Naenkrat mu ni bilo več do pisanja.