Chapter Text
»Opaa tu gre naš Čevljar!! Nekaj sem narisal, ali bi rad pogledal?«
»Daj kar drži jezik za zobmi, stultus. Da te ne bo kaшa opekla.«
Jernej se je že navadil neprijaznih komentarjev s strani nehvaležne mladine, a odkar sta izšla tista bedasta soneta, jim res ni slišal kraja.
Pa Kranjska č'belca sploh ni tako dober zbornik, in ne le, ker mu osrednji pisec, glupača po imenu France Prešeren, greni življenje.
Zasluži si vso kritiko in cenzuro, ki si jo nakoplje na kurac. Slovenščina je jezik kmetov, popolnoma nevreden učenjakov.
Kopitar Franceta ni maral že odkar sta se spoznala, ko je kazal svojo neumno zbirko. Predragi Valentin je vsekakor umrl zaman. Kaj bo ta mali ničvrednež razlagal o književnosti ko pa je dvajset let premlad! Naj vzame svoj grd obraz, svoje sonete za osle in Poezije in fige nazaj na Dunaj, kjer se lahko nauči vrednega jezika. Qualem blennum.
Zavedal se je, da preveč razmišlja o njem. A tega mulca je želel naučiti lekcije. Naslednjič ko ga vidi, bo.. stisnil je pest.
Na žalost je v njej držal kozarec. Grenka rdeča tekočina se je zlila po njegovi roki, srajci in mizi.
Najbrž je napel tudi svoj obraz, saj ga je neznanec, ki ga je ogovoril prej, čudno gledal, preden je izginil v množico.
Vsekakor se je ozračje v pivnici zdelo bolj vroče kot običajno.
V angleščini obstaja pregovor »Speak of the devil and he will appear.« Malo bi manjkalo temu, da bi Prešeren vrata brcnil s tečajev. V ostri zunanji svetlobi v kontrastu z zatohlo pivnico je bila njegova silhueta videti angelsko, a Kopitar si seveda ni mislil tega.
Za petami mu je bil Matija Čop. Njega bi skoraj lahko spoštoval, bil je namreč kritik in jezikoslovec kot Jernej, a je slednji slišal njegove pripombe in sovražil ga je skoraj toliko kot njegovega najboljšega prijatelja.
Posedla sta se dokaj stran od Jerneja, ampak sta tako kot on sedla za šank, zato je še vedno lahko videl njuna spačena obraza, ko sta naročala. Natakar jima je podal isto stvar, kot jo je pil Kopitar. Kako si drzneta.
Pila sta, se smehljala, pokala šale in se pogovarjala z praktično vsemi tam. Kopitar je sklonil glavo vedno, ko je kateri od njiju pogledal v njegovo smer.
Čez nekaj časa je Matija iz srajčnega žepa izvlekel košček papirja. Pijačo, ki je je zdaj bilo zelo malo, je dvignil k ustom in nagnil, nato pa se odhrkal, nagovoril vse prisotne z glasnim »'EJ!«, ter smehljaje začel brati z listka. Do sem se ga ni slišalo, a takoj ko je utihnil, je okoli sebe požel rjoveč smeh.
Nekaj gostov je celo začelo kazati na Jerneja s prstom. Ta si je želel pogrezniti v Zemljo, še posebej ko je France sledil njihovim pogledom.
»Glej no glej, sploh ga nisem opazil,« je izustil Prešeren z režečim pogledom, uperjenim naravnost vanj. »Boš tudi tole pesmico cenzuriral? Daj si duška, gospod Kopitar, a govoriva čisto resnico!«
Take reči Jernej sliši večkrat na dan, smrkavec mu ne bi smel priti pod kožo.
»Kar v rit si jo vtakni.«
Zdaj je France napihnjeno korakal proti njemu. Postavil se je tik zraven njegove stolice. Njegova lica so bila živo rdeča. Bilo je jasno, da ceneno vino ni bila njegova prva pijača dneva, čeprav je bilo šele poldne.
Jerneju je smehljaje razmršil lase.
»Nehaj.«
»Tukaj pa nimaš moči, Kopitar. Nič mi ne moreš.« Dvignil je nogo.
»Le čevlje naj ti dovolim soditi, ka-li?« Več smeha.
Res je bilo. Tu, v pivnici, je edini kraj na svetu, kjer je Prešeren lahko stal obkrožen s tovariši. Logično bi moral Kopitar, kot pametnejši v tem malem prepiru, odnehati, oditi z repom med nogami in mu vrniti na kakšen drug način.
Vendar je tudi on vstal.
»Rekel sem ti, da nehaj!«
»Pa kako si umazan!« pokazal je na Jernejev madež na srajci. »Mislim, da mora prej ko mene nekdo tebe spraviti v re–«
Težka pest je poletela, in pristala, na Prešernovem obrazu, tik preden bi le-ta lahko končal misel. Jernejevi členki so bili zdaj poleg z vinom namočeni tudi s krvjo.
A mu ni bilo dovolj. Udaril ga je še enkrat in še enkrat, dokler ni bil tudi sam popolnoma izčrpan. Z glasnim izdihom se je vrgel nazaj na stol.
France se je prijel za nos. Že zdaj je bil natečen in rdeč, kot njegova lica. Hotel je stopiti naprej, a se je v pravem pijanskem slogu spotaknil ob lastne noge in se zgrudil po tleh, kolikor je bil dolg in širok.
Tokrat je bil smeh opazovalcev pridušen, bolj podoben prisiljenem kašlju kot čemu zbadajočemu. Dvoličneži.
Čop je usta pokril z dlanjo. Sinje oči so se mu skakale od Franceta, ki je nepremično ležal na trdih lesenih deskah, do Jerneja, ki mu ni vračal pogleda.
Po baru se je razlezla tišina, prekinjena le z občasnim šepetom.
Minilo je kar nekaj časa, dokler se še Matija ni odločil vstati. Vsak korak je odmeval v Jernejevih mislih. Pokleknil je pred svojim pajdašem in se nagnil k njemu. Rahlo ga je pobožal po krvavem licu ter mu nekaj zašepetal na uho. Kljub tišini ni slišal nihče.
Nato ga je dvignil kot vrečo krompirja, za svojo postavo je bil namreč zelo močan, in se namenil proti izhodu, čeprav je ravno prišel.
Še zadnjič je namrščeno uzrl Jerneja.
»Sej je bil sam' hec,« je zamrmral.
Proti Jerneju je vrgel zdaj zmečkan listek, s katerega je malo prej navdušeno bral. Odšel je s Francetom na ramenih, kmalu ga ni bilo več videti, papirček pa je padel tik pred Kopitarjevimi nogami.
Ta ga je pobral, a ga ni odmečkal. Tudi strgal ga ni. Le spravil ga je v žep.
Se vidimo, je pomislil.